ČLANI ZDRUŽENJA O ZDRUŽENJUKONTAKTNOVICE DEJAVNOSTI

Dnevnik - Dobiček pri zasebnikih?

01.10.2015

Odgovor na razpravo o upravičenosti izkazovanja dobička pri zasebnikih

Dušan Keber je dne 8.8.2015 v Dnevniku objavil Kolumo z naslovom Red pri koncesijah?: Z njegovim mnenjem  glede dobička se vsekakor ne moremo strinjati, zato smo v Dnevniku objavili našo nasprotno mnenje (ki pa so ga po mesecu dni izbrisali iz portala):

Dr. Dušan Keber je dne 8.8.2015 v Dnevniku objavil mnenje z naslovom: Red pri koncesijah?, kjer govori o podeljevanju koncesij v zdravstvu in o dobičku pri zasebnikih. Strinjamo se z dr. Kebrom, da bi bilo potrebno zagotoviti podeljevanje koncesij na podlagi vnaprej znanih strokovnih kriterijev, ki temeljijo na potrebah pacientov. Ne strinjamo pa se z argumenti, ki jih navaja na temo (ne)upravičenosti izkazovanja dobička v organizacijah zasebne zdravstvene dejavnosti.

Poslovni izid (dobiček, izguba) namreč pokaže, kako uspešno podjetje uporablja razpoložljiva sredstva oziroma kakšna je uspešnost poslovanja podjetja. Za vsakega vodjo in lastnika je pomembno, da je neka organizacija sposobna zagotoviti dolgoročni obstoj podjetja. Vodji dobiček pomeni informacijo, da je uspel ustvariti več kot je bilo porabljenega, kar posledično pomeni večjo investicijsko zmožnost podjetja oziroma zmožnost širitve obsega poslovanja. Poslovanje z dobičkom pomeni tudi manjšo zadolženost podjetja, saj lahko obveznosti krije iz lastnih sredstev. Dobiček upnikom (dobaviteljem, bankam) zagotavlja, da je poslovanje podjetja manj tvegano in jim daje informacijo, da lahko s takšnim podjetjem dolgoročno in kakovostno sodelujejo. Zaposlenim pa pomeni predvsem zagotovilo o ohranjanju socialne varnosti. Dobiček tako pomeni pomembno informacijo različnim interesnim skupinam.

V kolikor podjetje ni sposobno ustvariti dobička posluje z izgubo. Poslovanje z izgubo v praksi pomeni, da podjetje na dolgi rok ni sposobno poravnati svojih obveznosti do dobaviteljev, zato začne kupovati manj kakovostne materiale ali pa mu jih dobavitelj sploh ne želi dobavljati več. Plače izplačuje z zamudo, kar pomeni nezadovoljstvo zaposlenih in večjo fluktuacijo. Ne zmore več plačevati stroškov izobraževanja, kar vpliva na strokovnost zaposlenih. Ni sposoben obnavljati svoje opreme oziroma jo nadomeščati z novo. Iz navedenega vidimo, da si pacient vsekakor ne more želeti, da bi pregled opravil pri zasebniku, ki ne posluje z dobičkom.

Dr. Keber v svojem mnenju kot sporno navaja tudi to, da si zasebni zdravniki izplačujejo (pre)nizke plače in s tem posledično ne prispevajo dovolj sredstev v javno blagajno. Po eni strani so visoke plače edina oblika neposredne osebne koristi (tako v zasebnih kot v javnih zavodih). Po drugi strani pa v kolikor podjetje ne izplačuje visokih plač ostajajo ta sredstva v podjetju in z njimi lahko zasebnik financira nadaljnjo rast in razvoj podjetja (boljši materiali in oprema, izobraževanje in motivacija zaposlenih ipd). Višji dobiček, ki nastaja zaradi nižjih stroškov dela pa je obdavčen, tako da se težko strinjamo z dejstvom, da zasebniki premalo prispevamo v javno blagajno.

Poleg tega dobiček največkrat ne izhaja iz prihodkov, ki jih podjetje ustvari iz koncesijske dejavnosti. Zasebniki pogosto določene preglede opravljajo samoplačniško (nadstandardni pregledi, pregledi, ki niso vključeni v obvezno košarico pravic) in iz presežkov te dejavnosti financirajo razvoj koncesijske dejavnosti. Tako lahko pacientom zagotavljajo opravljanje vseh preiskav in storitev (koncesijskih in samoplačniških) na kar najbolj kakovostni in strokovni ravni.

Poslovanje v pravni obliki, kjer je dobiček razviden (npr. d.o.o. in s.p.) je tudi najbolj transparenten način poslovanja, saj je poslovni izid za vsako posamezno leto javno objavljen. Na ta način delujejo skoraj vsi zasebni zdravstveni izvajalci.

Glede na vse navedeno lahko trdimo, da nosilci zasebne zdravstvene dejavnosti prevzemamo, v zameno za nekoliko večjo svobodo odločitev v primerjavi z delom v javnem zavodu, veliko osebno moralno tveganje za vse obveznosti. Tu mislimo na obveznosti do dobaviteljev, do države in predvsem do svojih zaposlenih, ki jim moramo vsak mesec zagotoviti redno izplačilo. V primeru izgube moramo za vse dolgove poskrbeti sami. V kolikor ne bi ravnali racionalno ne moremo računati na dokapitalizacijo podjetja iz državnih sredstev ali pomoč ministrstva. Res je, da nam sedanja pravna ureditev daje določeno svobodo pri odločitvah, vendar vse analize kažejo na veliko zadovoljstvo pacientov kadar le-ti opravljajo svoje storitve v zasebnih organizacijah, kar jasno dokazuje, da te svobode ne izkoriščamo v svoj prid.
 
Izpostavili bi pa tudi to, da RS koncesije ne podeljuje samo za zdravstveno dejavnost, temveč se le-te podeljujejo na zelo različnih področjih - na področju socialnega varstva, izvajanja pokopališke in pogrebne dejavnosti, urejanja in izkoriščanja vode, izkoriščanja državnih gozdov, … če omenimo samo nekatere. V primeru, da bi prišlo do širše razprave o upravičenosti izkazovanja dobička in zahteve po ločenem prikazovanju postavk po virih prihodkov bi le-to morali razširiti na vse koncesionarje, ki poslujejo v Sloveniji in ne samo na tiste, ki izvajajo storitve v zasebni zdravstveni dejavnosti.

Mateja Gorenšek Cajhen, univ. dipl. ekon., generalna sekretarka in
Pinter Žarko, dr. med., predsednik
GIZ Specialisti (Združenje zasebnih specialističnih zdravstvenih družb)



Arhiv novic

 

 

Pristopna izjava
PRISTOPNA IZJAVA